Župnija Ljubno

Naziv ustanove: Župnija Ljubno ob Savinji

Odpiralni čas: od jutra do večera vse dni v letu

Župnija Ljubno ob Savinji se prvič omenja 1308, čeprav so cerkev začeli graditi 1235, ko je bila sv. Elizabeta Ogrska proglašena za svetnico. Takrat je moral opat Wulfing v kapitlju menihov obljubiti, da bo poslej za vikarje na Ljubno pošiljal le menihe in ne tudi škofijskih duhovnikov. To pomeni, da je vikariat precej starejši in da ga lahko mirno postavimo v 13. stoletje.

Župnija Ljubno ima štiri cerkve in sicer cerkev sv. Elizabete, cerkev Marije Vnebovzete na Rosuljah, cerkev sv. Primoža in Felicijana na Primožu pri Ljubnem (850 m) in cerkev sv. Miklavža v Ljubenskih Rastkah ter kapelico sv. Cirila in Metoda na planinski transverzalni poti pod vrhom, 3 milijone let starega, ugaslega ognjenika Komen (1684 m). Kapelico je leta 1987 blagoslovil mariborski škof dr. Franc Kramberger ob somaševanju dekanijskih duhovnikov in 1200 glave množice, ki so po slovesnosti posedli po skupinah po sto in po petdeset ter se je tako uresničil prizor iz evangelija, ko je Jezus čudežno nasitil pet tisoč glavo množico.
Maša pri kapelici je vedno ob 12.00 uri in sicer prvo nedeljo v juliju ter tretjo nedeljo v avgustu. Ob lepem vremenu se nas zbere od dvesto do tristo ljubiteljev planin in svetega bogoslužja v naravi.

Posebnost župnije so "ljubenske cvetne potice", ki jih domačini z občutkom za lepo in izvirno izdelujejo od 1887 leta.

Od leta 1976 do 2005 smo na podlagi fotografij in opazovanj našteli 110 različnih simbolov iz krščanskega (kot križ, monštranca, kelih, mašna knjiga, sveto pismo, rožni venec, kadilnica, škofova palica, svečnik, zvon, bandero, oltar, raglja, sveča, orgle, itd.) in kmečkega življenja ( kot plug, brana, kosa, grablje, vile, cepin, mlin, lestvica, likalnik, koš, klinci, flos, cepec, mlatilnica, vodnjak, metla, petrolejka, rešeto, trlica, rifelj, itd.) ter iz družinskega praznovanja (kot harmonika, citre, kitara, trobenta, bobni, gosli, itd.), pa tudi iz naravnega in živalskega sveta (kot ovca, zajček, riba, planinski orel, veverica, polh, sinička, ruševec, kača, itd.).

"Potic" in "butar" ne nosijo le otroci, ampak tudi vsi odrasli, ki jih oblikujejo z vso natančnostjo, s ponosom, s hvaležnostjo Bogu za dar umetniškega ustvarjanja.