Okonina

330

Okonina je prva vas ob vstopu v občino Ljubno, saj leži ob lokalni cesti. Razteza se na obe strani ceste, preko mostu čez Savinjo pa nas pot zanese še v vas Meliše.
V Okonini že od daleč lahko opazimo cerkev sv. Jakoba, ki se prvič omenja v začetku 15. stoletja. Kot utrdba stoji cerkev v Okonini na meji med dvema občinama, ki s svojo nenavadno, skoraj bizantinsko podobo daje videz, da so njeni predniki obiskovali s flosi naše najbolj vzhodne kraje in prinesli delček tega tudi domov.
Cerkev se omenja že leta 1455, in je bila večkrat spremenjena. Leta 1934 pa je pogorela z delom vasi. Z obnovo je dobila podobo, ki jo ima še danes.

Kakor v sosednjem Radmirju je bilo tudi v Okonini bogato kulturno življenje. V tem majhnem kraju so že v preteklosti živeli pomembni ljudje, ki so ime Okonina ponesli v svet – pesnik Valentin. Tu je živel in deloval slovenski pesnik Valentin Orožen – rojen 31. 1. 1808, umrl v Okonini 4. 5. 1875. Pokopan je na Radmirskem pokopališču. Na njegovem nagrobnem spomeniku je napis:

… Kje je pesnik zdaj vesel,
ki nam je prepeval?
Hitro hitro mine čas,
Ah ne bo ga več pri nas! - Slovenski rojaki.

V tem kraju je bila v 18. stoletju zgrajena hiša, ki je bila last bogatega veleposestnika Ignacija Zavolovška. Imel je v lasti tudi mnogo drugih zemljišč. Bil je mejaš grofa Thurna na Koroškem. Prepotoval je mnogo dežel, med njimi tudi znane svete dežele. Ignaca Zavolovška je poznal tudi pisatelj Oskar Hudales, ki je preživel del svojega življenja v Okonini in je o njegovih potovanjih veliko napisal.

Ob ustanovitvi gasilskega društva leta 1939 na Četari, so Okoninci začeli s pripravami za zgraditev svojega doma, vendar jim je vojna to preprečila. Dom so postavili po osvoboditvi leta 1947. Z zgraditvijo doma pa se je razmaknilo tudi kulturno prosvetno delo. Njihove igre so bile na programu vsako leto dva do trikrat, redno vse do leta 1955, potem pa občasno.